Vinsent Vilčnik

Dežuje v okras,
stotinka sekunde stopa v odsev.
Ruši se, kruši,
a vse v triumfalni spevRead More →

Padam.
Globlje v svojo notranjost
in gledam tresku v oči.
PadamRead More →

Vekovite roke in srce, ki je od zmeraj.
Odsvit prapočela v Njegovih očeh in v življenje obujajoč dih.
Zroč v to obličje alfe in omege v enemRead More →

Tako nevešče tli današnje sonce.
Pritajeno razrašča svoje zlate niti v srca tukaj plešočih, z zemljo spojenih trav.
Redka je te dni takšna modrinaRead More →

Ta krik, ta krik, ukazujoč tišini naj umolkne,
je v meni sprožil tektonski premik. Izzval je
kri, da se je vzvalovila v cunami in mi
pljusknila v srceRead More →