Črno. Impresije iz depresije – Vinsent Vilčnik

ČRNO

IMPRESIJE IZ DEPRESIJE

ČAJANKA

Ko sem molče sedel za mizo, je mimo mene zavel čuden vonj. Vonj po kostanju, pomešan z aromo slano-toplega morja. Nič nisem videl. Ker me je tako prevzela. Prekrižal sem noge in se prepustil objemu naslonjala svojega hrastovega stola. Požirke sem srkal počasi in s posebno previdnostjo, da teh lanenih kodrov slučajno ne izlijem po mizi, pri kateri sem sedel. Po temno rjavi mizi, ki je nosila moje sanje in mi pustila, da si jih sam pogrnem. Slednji srk njenih rjavih oči je bil vroč. Opekel sem se in se od neprijetnosti tega pripetljaja ugriznil v jezik. Ni mi bilo več do čaja. Vstal sem in se nestrpno odpravil na balkon, ki zeva iz zaprašene omare, v kateri živim. Z rokami v žepu sem opazoval zvezdnato nebo, a zvezde nisem videl nobene. Vonj je spet zavel pod mojim nosom, a tokrat v drugi obleki. Oblečen v pomarančno lupino, posut s cimetom. A imel je nekaj … Okoli vratu je imel vonj po drevesnem lubju. Oslepel sem. To vem že, odkar mi je ona ukradla srce. Žeja me je primorala k vnovičnemu sedu. Požirek, ki se mi je sedaj pretočil skozi grlo, je bil grenak. Okus po njenem slovesu, po njeni poslednji bledici me je spravil v kašelj in od njegove sile se mi je iz oči prikradla prepovedana solza. Prva po trinajstih dneh. Prva in zadnja in minljiva, a večna. Čaj je izgubil svoj okus, svoj prvotni okus po zvenu njenega peščenega smeha. Izgubil je okus po cvetlicah na njenih ramenih, ki so ji zrasle po operaciji. In takrat se je vse to začelo. Nisem slutil. Ona pa je vedela. Nisem slutil, da so bile cvetlice strupene, da bi jih bilo treba potrgati. Midva pa sva namesto tega naredila šopek smrti. Ko so ji oči ugasnile, so z iskricami ukradle moje srce. In moje življenje so pokopali z njenim žarečim telesom. Zdaj imam le čajanke. Skuham si čaj z okusom po spominih, na en stol sedem jaz sam, na drugem me gleda ona. Jaz pa vidim le prazen stol in skodelico, ki se ne prazni. Pa sem ji sladkal čaj, z medom, tako kot vsako jutro, ko je še spala. A zdaj se skodelica ni in ni hotela izprazniti. Jaz pa pijem čaj spominov. Pijem in pijem … Ni mi več do čaja. Spravim ga v termovko, da se ne ohladi in odidem iz hiše, k njej. Njen grob je pust. Niti slike ni, ker je zame še zmeraj živa. Ni mi več do čaja, samo do okusa njene mlečne kože! Ni mi do čajank! Ko takole hlastam za zrakom, izlijem čaj iz termovke na zemljo njenega groba, se obrnem in molče odidem. Zdaj bom pil samo še kavo.

PRETEŽNO JASNO

Današnji trenutki so se vzpenjali v globočino in očarali čas ter ga prepričali k ovekovečitvi. Skalnat opoldan, porasel s sončnimi žarki namesto senčnega mraka, je zapečatil pismo, ki si ga danes pišem za naslednjič. Popoldan, ki si ga bom zamolčala, je bil bolj porasel s tajgo in skril se je bil vetru in njegovi britvi. Tako je zarasel, da ne najdem poti do noči. Izgubila sem se v dnevu in se znašla v tamkajšnjem gnevu. Miroljuben je dan in prizanesljive so ure, čakam na veliki »DIN DON,« a izgleda, da bom morala jedrnato preiti na jutro. Prelisičila bom čas!

RDEČE

Včasih, ko padeš globoko, ko se nad teboj razteza samo tema, in to tako visoko, je to edina barva, s katero lahko barvaš rano in bolečino brišeš. Ne maraš za to ukano, za to rezanje – tako zvano. Ker ti šivaš! Lepilo je kri. Uteha je, ko tako po steklu srca mezi! Včasih, ko ti usahnejo solze, ko se izsuši ti v duši, ker se ti vse že v ruševine kruši, je to edina reka, ki te napaja. Kri. Tako rdeča je. Kri. Včasih odrešilna. In rdeča je. Ljubezen. In ljubezen je bolezen. In ker ta rez ti toliko pomeni. Razreže napetost. Srce se toliko za stvar več ne meni! Ker včasih je preveč! Preveč natovorjena je duša. In to te skuša. Ta kri, ki se nam v telesih pretaka, namesto da se gorje v solze namaka, lažje ga izkriviš. Lažje ga obarvaš. V rdeče. Ko gledaš, kako teče. Preusmeriš tok. Ker slane so solze in mučijo rano, a kri se izteče in strdi se v prevleko. In imaš spet novo obleko. Kot da nič ni bilo. Ker ‒ ko potegneš po koži in umirjeno se razcefraš, se zavedaš, kaj vse v resnici imaš, kaj se skriva in te izziva, kaj vse se ti v globino izliva in veš; kri vse to izpodriva! Samo da jo vidiš, kri, kako leze po podlahti, manj boli, manj skeli. Otopelost se porodi. Otrplost in pozaba. In nato se oziraš. Oziraš se na rano, na mesto, kjer si sam vase zarezal, da si potrdiš; zdaj mi je spet lažje. Ne moreš. Ne moreš jokati, ker zato je treba nekoga poiskati. Ne gre napisati, ker potem bo vse to čista resnica, in ne bo šlo več izbrisati. Za besede pa je turobnost prekruta. Ti nočeš, da je resnica obuta! Ti nočeš, da sploh obstaja. Ne gre, ker si oropan sreče, in zato se tako ne meneče iznakaziš. Ker ‒ ko enkrat opaziš, da razblini korenino vzroka, je vedno bolj počečkana tvoja roka. In misli oškropljene s krvjo. Ker rdeča je kri. Kot vino. Začutiš svežino. Eni kozarec, drugi rezilo. Ko si ves rdeče umazan, se ti zdi, da je kot mazilo vse to, a sčasoma postane jarem. Ujet si in zdi se, da je to edini izhod. Da si raztrgaš vse! Še kožo, da boš popolnoma gol. Spontano pride, a stežka gre. Zaznamovan za življenje, obsojen na izgubljenje. To je le slika, odrešilna se zdi in zato neznansko mika. A jedro je ukana. Ker kri lije v vedro spominov in to ne mine kar tako. Rdeče in tekoče. Pekoče je rezati se, nesmiselno se tako naprezati; za trenutek, morda dolg, potem pa spet rešitve molk. Spet boli in skeli in te draži, dokler ponovno ne narišeš cvetlic si nase. Rdeča je kri. Včasih odrešilna. Ker preusmeri tok in misli v drugo smer obrne. Bolečine tiste prave, tiste v duši, tiste v srcu, te okrne. A spomini ostajajo in postaneš brazgotina. Ker hotel si še in še in naposled vedno več iz lastne trte vina. Tako pa ne gre, ker samo smo ljudje. In tudi krvavo morjè kdaj usahne. Ker ni to edini in zagotovo ne zdrav način, da se prizadetost odplakne. Rdeča je kri. Včasih odrešilna. In rdeča. Je ljubezen.

LUČ V TEMI

Ko takole brezglavo letim skozi svoje življenje, se večkrat obregnem ob viseče vprašanje v zraku; od kod v mojih očeh toliko vlage? Od kdaj me megla tako zvesto objema in kako to, da je motna in kalna moja prihodnost, preteklost tako oguljena, a se temu navkljub ponavlja? Ptica sem v vetru, ki se bori za obstanek, bojuje za vgravirano sled v tujem srcu … Ta tihi trepet jutra, ko ga ožari resnica in razplamti v dan in ne glede na moč plamena, na vztrajno trmo teh zubljev, vsakič znova ta ogenj ugasne v noč in ostane le še pepel časa, pogoreli trenutki in osmojeni spomini tega, kar je nekoč bilo. Jaz pa naj ostajam, kakor feniks se ob prvem žarku hrapave resničnosti prebujam v ponovno življenje in hlastam za uresničitvijo svojih upov, se stegujem k izpolnitvi svojih notranjih vzgibov in diham. Globoko. Zbrano. Diham. Ker to mi po tirnicah, prepojenih z lastne trte vinom, pihlja in razjarja ter mi tako zagotavlja, da še ni konec. Da še zmeraj utelešam neko romarko na tej zemlji, ki iščoč svoj cilj tipa po srcih ljudi, da bi našla tisto pravo. Eno samo. Ker to je le kostum, stkan iz obupa, opran z dežjem, ki vlil se je iz trpke bolečine ob zavedanju, da je na poti do prave svobode, tista neizogibna prepreka moj lasten um. Zna se zgoditi, da mi bo zmanjkalo zaleta v krilih, ali da se bodo ta naposled le vdala teži besed in se zlepila skupaj od vse te nesnage. Ali pa da … Ne, mislim da bi si nihče ne drznil odrezati mojih kril. Prerezati mojih žil. Kakor da bi soncu odtrgali žarke, nočnemu nebu posrkali vso črnino, času obrnili hrbet in izruvali morju prostranstvo.

Ko takole brezdušno jadram po oceanu svojega obstoja, večkrat nasedem na štrleči iz morja črepinji, ki me primora, da se ustavim in zazrem v daljno obzorje tega, kar me čaka, da se v nekem spontanem, lahkotnem vzgibu in v želji, ponovno se ne utopiti, odločim, da se bom tokrat zares prepustila vetru in za vsesplošno dobro dokončno zanemarila krmilo. Ta lepak pljusk ob dotiku vetra z mogočnim vodovjem, vzdrami tudi v meni vsegoltajoče valove. Kakor zdravilo, blagodejno razburka moja ukrivljena usta v škodoželjen nasmeh.

Ja, kljub neizpodbitni resnici, je težko verjeti, da je Rešnje telo, eno samo, odplačalo ceno za sleherni človeštva greh.

ČAS TEČE

Življenje. Kako hitro lahko življenje izgubi svoj smisel in kako nenadno se sprevrže v životarjenje. Rodimo se goli in nepopisani. Z Markom sva se danes sprehajala ob Dravi. Govoril je v eno. Jaz pa sem ves čas molčala. Ne vem, o čem je razpredal. Najverjetneje o svojih planih za prihodnje dni in me kot zmeraj pozabil vključiti vanje. Navadila sem se že in prav dobro mi gre uspavati svoja čustva in se prepustiti anesteziji njegovega egoizma. Opazovala sem reko, kako teče, in pomislila na čas. Na večno pomanjkanje te snovi, na okove, s katerimi nas je zvezala ta merska enota. Tudi čas teče. A kje je njegova delta, kam se izliva in nenazadnje, kje izvira? Počutim se ujeto. Ujeto v trenutku in prepuščeno stagnaciji, pod pritiskom štirih sten okoli sebe se nemočno sesedam in se prepuščam času, ki teče. Preko mene, skozme, po meni … Curlja in kaplja in topot kazalcev, ki se v galopu približujejo cilju, slači z mene še vso ostalo navlako spominov in tako se oddaljujem ‒ vedno dlje sem od svojega nastanka, vedno večja razdalja se bohoti med menoj in mojo genezo. In Marko še kar naprej govori. Govori in govori in ne posluša. Ne sliši in ne razume. Da je votlo vse skupaj in pusto. Da je vsak dan napolnjen z grenkobo in vsaka noč preplavljena z anksiozno nespečnostjo. Marko ne razume. Ne razume, da jaz ne razumem, kdo sem in kam grem, zakaj živim in kaj je smisel, kaj namen mojega utripa, mojega diha. Tudi on ne ve, a ga to tudi ne zanima. Mene pa razjeda dejstvo, da imam ime in priimek, prednike in raso, srce in duha, a še zmeraj ne vem, kdo sem? Voda teče in čas se pretaka, jaz pa stojim na mestu in vse okoli mene se vrti z neznansko hitrostjo, spodnaša mi tla, snema streho nad glavo in edino, kar mi preostane v takih trenutkih je, da se prepustim brezčutnemu lebdenju in se pretvarjam, da je to življenje. Marko mi vedno intenzivnejše para misli s svojimi po njegovem mnenju modrimi besedami in mi daje dodaten dokaz, da je življenje ena sama prevara, neslana šala, nesramna potegavščina. Reka teče in čas se pretaka, jaz pa stojim na mestu, otrpla, otopela. In Marko še naprej govori. Marko ne razume. Ne razume, da jaz ne razumem, kdo sem in kam grem. Zazrem se mu v oči, za stotinko sekunde mu dam možnost, da mi da možnost se najti in po neuspešnem poskusu se naposled odločim. Reka teče in čas se pretaka in zdaj tudi jaz. Tečem in se več ne ustavljam. Ne oziram se nazaj za osuplim Markom, ki kriči za menoj, naj se vrnem in jaz tečem. Tečem in končno razumem – človek mi ničesar ne more dati, lahko mi le vse vzame.

VOJNA IN MIR

Visiš. Tvoja slika vztrajno visi na steni mojega doma. Četudi sem jo že zdavnaj snela iz žebljička v svoji duši, še zmeraj ostajaš. Pomendrala sem sliko, jo za vsak slučaj zdrobila v pepel in po vetru poslala v pozabo. Pa ne pomaga. Korakaš po mojem podstrešju in boleče odkrivaš prašne šatulje trenutkov, ki sem jih namenoma zakopala v najgloblji kot. Vlažiš mi oči s pekočo tekočino obupa in gladina tega morja se vsake toliko ob pišu tvojega izdiha dvigne ravno dovolj, da se valovi izlijejo čez te kotanje, v katerih se ti tolikokrat tajinstveno zadržuješ. Predolgo. Vsaka sekunda je odveč, ko me motriš kot modreci tisto veleumno zvezdo. Preveč. Vsak predlog in medmet in vsak vzdih je preveč, ko je ta seštevek mojega strahu in tvoje nepremišljenosti. Zdi se mi, da ne rastem pravilno, da se razvijam iznakaženo, zaradi bodičaste žice med nama. Ker sem preblizu. Nabadam se na trnje in se iztegujem na tvojo stran svetovja in se bojim. Biti jaz. In se na vse pretege trudim preleviti se v dezerterja in pustiti na tej strani, kar je moje, prestopiti v tvoje časovje. Prevzeti vse, kar je tvoje, in biti ljubljena. Pomilovanja vredna je ta preža v rovih in neprestana pripravljenost na poraz. Rada bi nazaj imela svoj glas in bila ponosna na svoj obraz in prenehala s tlačenjem sebe v ta meni tako ozek okvir. Vojna in mir. Sklepam sporazum s sabo in se igram šibkejšo od tebe, da bi se ti lahko v želji po pripadnosti podredila. Če ne bodo kmalu razglasili zmage na naši strani ali premirja med najinima ozemljema bom se prebudila v eno izmed hladnih juter in se odpravila na sprehod. V večnost. Popolnoma nevede bom stopila na eno izmed min in se predala. Sunku, ki me bo ponesel na sever in jug, bolečini, ki me bo razpela med vzhod in zahod. In tako bova ostala skupaj za zmeraj; vtkana v jalov spomin.

NOVO LETO

Danes me je objela misel, da bo jutri konec. Da bo vse, kar je bilo, postalo lani in vsak trenutek se bo prelevil v spomin in obvisel v času, na žebljičku stene v mojem srcu bo nostalgično obstal in pričel bledeti. Danes se mi je globoko v oči zazrla hladna misel, da bo del mene obtičal v letošnjem svetovju in da bom odkrhana vstopila v nov dan, v nov pričetek. Kot drobtinice, ki ležijo ob poti v želji, da bi se kdo ne izgubil. Kot te drobtinice leži drobec mojega jaza v vsakem jutru, v vsakem večeru. Da se ne pozabim. Da se ne izgubim, ne razpršim v globine udobja. Drvim in to mi jemlje dih. Želela bi si leteti, da bi se dvignila nad razburkano morje, ko to golta mi svetlobo in utaplja oči v nekaj nedobrodošlo slanega. Da bi zamahnila s krili in se izognila vonju po bolečini. Preskočila bi vse hrapave in razbrazdane minute in pristala sreči v naročju. Lepak je občutek, ko nekaj odhaja. Ko nekdo ostaja za teboj. Hlastam za časom, ki sem ga nehote ali v nevihti zanemarila in se mu odpovedala v znak upora. Ali bo še kdaj tako? Da se bom v soju zdajšnjega zraka ozirala za preteklim in se stegovala za večno sedanjostjo? Ali bo še kdaj lepo? Riti po svojih spominih in si jih v upanju na reprizo pošiljati v prihodnje dni? Izpuhtevam v nekaj oddaljenega in si maham v slovo. Morda se še kdaj srečam. Morda ga še kdaj zagledam. Na obzorju minljivega, na morju recikliranega izdiha. Ne bi se smeli bati življenja. In ne iskati rešitve v smrti. Ne bi smeli prezirati človeka. Še manj ‒ začetku biti prepreka. Slekla bom vse, kar me davi in se plazi mi v kožo, da iz nje kipi vulkan krvavi. Sezula bom z obžalovanjem prepojene čevlje, vgravirala bom vase svobodo. In potem bom zaplavala. Še zadnjič se bom potopila v letošnje svetovje in zaplavala v očeh tega leta. Danes me je objela misel, da se mi jutri obeta sveža reka in da me čaka prepleskan dan. Da kril, ki rezko odganjajo temo, še naprej ne bom imela. In da bodo marsikatere besede ponovno zanetile požar in zdrobile v prah nekogaršnjo trdnjavo vere. Danes se mi je globoko v oči zazrla zvedava misel, da se bom lahko spet našla, a tokrat takšno, kot se želim. Da bom lahko prerešetala čas in si izbrala tistega, ki jasni zlokobne noči. Prebrala bom trenutke in si prilastila le obstoječe in neveneče. Za v šopek, ki ne mine. Za v večne vitrine. Danes me je objela misel, da ko nekaj mineva, se drugo rojeva.