PADEC
Padam.
Globlje v svojo notranjost in gledam tresku v oči.
Padam.
Dlje od s krvjo omadeževanega molka in kričim na pomoč.
in zrak, ki šelesti mi v jadrih je lepljiv in žgoč.
Padam.
Na dno svojega vzdiha, v senco svojega zariplega objema.
Padam.
Ko me razvnema tuja melodija, plešem v upanje odeta in si prepevam himno življenja.
In padam.
Pod vlak svojih pričakovanj, pod kolesje tvojih zaznamovanj.
Padam.
Gosta so tkiva teme in neprehodni gozdovi mraka.
Pa se vseeno prerijem skoznje kot kaplja dežja skozi oblake.
Na dno. Od koder je predaleč do vrha in od koder se ne utegne več navzdol.
Ker včasih se dan krha in noč trohni in moja stopinja ostaja.
Stopinja urinega kazalca, ki misli vpenja v okvire minulega.
Stopinja dotika, ki naplavlja tisočero besed na obrežje izginulega.
Padam.
Ker to najbolje znam.
Padam.
Ker le tako lahko letim.
Padam.
Ker le tako lahko živim.
Pa.
Dam.
Vinsent Vilčnik, Maribor
Edited by: Polonca Pirnat, University of Ljubljana and Aleksandra Krasovec, Institute of Slavic Studies of the Russian Academy of Sciences