Jaz sem, ki sem – Vinsent Vilčnik

JAZ SEM, KI SEM

Vekovite roke in srce, ki je od zmeraj.

Odsvit prapočela v Njegovih očeh in v življenje obujajoč dih.

Zroč v to obličje alfe in omege v enem,

pozabljam na jutri, pozabljam na včeraj.

Jaz sem, ki sem.

Zven oblasti v teh besedah,

v njih pretekajoča se moč

in neomajnost, ki jih nasičuje.

izpirajo mojo preteklost, v dan preobražajo mojo noč.

Jaz sem, ki sem.

Isti včeraj, danes in na veke.

Poglavar življenja, izganjalec smrti.

Tako se bolečina v sladkost prevaja, tako se razrvanost v mir razkraja.

Ko poslušam te resnice izreke.

Jaz sem, ki sem.

Pokornost vodovja njegovemu žezlu,

klanjanje drevesnih krošenj, ko ta v svet svojo voljo izdihne,

gladi razbrazdanost mojega srca,

brezizhodnemu dnevu upanje ponovno vdihne.

Jaz sem, ki sem.

In ti si le del tega, kar bi mogel biti.

Puščava, čakajoč dež, zanemarjaš svojo oazo,

slep za svoje imetje, ker bi rad še več.

Hrepeneč po vrtu, zapostavljaš svojo vazo.

Jaz sem, ki sem.

In vse ima svoj čas,

in vse svojo uro,

le človek nase pribija tuj obraz.

Le človek lakomno odbija moj glas.

Jaz sem, ki sem.

Namigujoč ti pravilen odgovor;  strahospoštovanje!

Ti pravim: Jaz sem, ki sem. Začetek in konec.

Usmerjam tvoje sreče kovanje

in te čakam.

Jaz sem, ki sem.

Jaz sem, Bog, ki te ljubi,

Ki ti želi pustinjo v nasad stanovitnosti preleviti.

Jaz sem Oče, ki je zvest svoji obljubi.

In te vabim.

Jaz sem, ki sem.

Jaz sem, Kipar tvojega telesa,

slikar tvojega notranjega neba,

požigalec tvojega greha.

In se te veselim. Tvojega prihoda domov. V nebesa.

Z ljubeznijo,

Jaz sem, ki sem.