OBLJUBA DELA DOLG
Tako nevešče tli današnje sonce.
Pritajeno razrašča svoje zlate niti v srca tukaj plešočih, z zemljo spojenih trav.
Redka je te dni takšna modrina. Ki se vije v tvojih očeh.
Redka. Je ta vedrina, ki napaja najine dni.
Tako nedolžno in tajinstveno se odpenjajo ti puhli oblaki iz zgornjega pokrova.
Tako krhko in neopazno se izvijajo ti mehki spomini iz nekdaj mojega objema.
Kakšnega kova je tvoja sreča? In iz čigavega rova se vzpenjajo moje solze?
Razprostrti trenutki.
Včasih si zaželim golote. Tiste prave!
Zaželim si sneti vse maske, sleči s sebe vsak dosedanji spomin,
pretrgati srajco razočaranja in si razpeti krilo gneva.
Včasih si zaželim začeti znova!
Zaželim si, da bi moje telo spet zevalo v praznino, prhutalo v jezeru sanj in se izrisalo v nikdar poprej doseženo vršino.
Na obronkih misli mi vztrajno visi tvoj nasmeh
in kdaj pa kdaj se še obregnem ob tvoje slovo.
In potem dežuje.
Potem se razburka gladina Severnega morja.
Kar narišeš, ostaja! Kar napišeš, ne odhaja. Bledi ‒ bledi, a vztraja.
Enkrat se živi, a tisočkrat se podoživlja.
Tvoj negotov zamah v slovo, moj pronicljiv korak v daljavo.
Tisočkrat se podoživlja, zastruplja vsak naslednji pozdrav
in jaz še naprej čakam, da izpolniš mi obljubo,
da oprtaš prihodnost name in da me odpelješ tja gor ‒ na Triglav!
Vinsent Vilčnik, University of Ljubljana
Edited by: Polonca Pirnat, University of Ljubljana and Aleksandra Krasovec, Institute of Slavic Studies of the Russian Academy of Sciences