«NE REKA, OCEANI BUTAJO PO MOJIH ŽILAH»: ANJA NOVAK – ANJUTA ŽILAŽILI (2024), RECENZIJA ALEKSANDRE KRASOVEC
Jeseni 2024 je v samozaložbi izšla druga pesniška zbirka Anja Novak Anjute Žilažili (Ljubljana, 2024), prvo, Rane rane, pa je leta 2020 objavila založba Sanje. Obe knjigi sta umetniška objekta in deloma spominjata na knjigo umetnika, zahvaljujoč svoji prefinjeni, izdelani obliki, kjer je vsak detajl premišljen do popolne prečiščenosti. Prva knjiga je označena z rdečo barvo, na njeni beli platnici zija rdeča razpoka rane, tako kot v sredini knjige isto asociacijo vzbuja več rdečih strani, na katerih ni nobenega besedila. V zbirki Rane rane je Anja zbrala svojo poezijo, ki jo je pisala deset let. Zbirka zaobjema obdobje doraščanja mladega človeka ter s tem povezana doživetja. Žilažili je, po avtoričinih besedah, »modra« sestra prve, »rdeče« knjige; je modre barve, istega formata, a namesto rdeče razpoke ima ta knjiga luknjo. Skozi njo je napeljana dolga modra vrvica, ki prepleta in povezuje njeno vsebino na način krvne žile, ožilja, saj je tudi eden od glavnih motivov knjige motiv povezanosti vsega z vsem. Posebno živost in toplo, intimno otipljivost dodajajo knjigi Anjini ročni posegi – podpisi s svinčnikom, z lepilnim trakom pritrjena slikica (z junakinjo slovite risanke – Liso Simpson, ki s prsti kaže črko L), kos gaze, pobarvan v rdečo barvo in vložen med strani – vse to zbirko približa osebnemu dnevniku, knjigi umetnika … Vsaki pesmi iz zbirke Rane rane je dodana QR koda, s pomočjo katere se odpirata spletna stran ranerane.si in vsebina, povezana z izbrano pesmijo – avdio, video in foto gradivo, s tem pa je Anjina poezija dobila multimedijsko dimenzijo. Žilažili ima samo eno QR kodo na koncu knjige, ki bralca poveže s stranjo na istem portalu, posvečeno nadaljnjemu ustvarjanju avtorice: https://ranerane.si/zilazili/. Tudi tukaj najdemo raznovrstno gradivo, pesmi iz zbirke in tudi nove. Nekatere izmed njih je Anja uglasbila in tudi mojstrsko zapela. Predstavitev obeh zbirk je bila označena s performativnostjo: ko igralka in pevka Anja Novak bere in izvaja svojo poezijo, nastaja prava predstava z glasbenimi in gledališkimi vložki, ki postavi v ospredje značilno zvočnost in ritmičnost njenih pesmi in se v takšni obliki neizogibno nadgradi z dodatnimi smisli.
Poezija Anje Novak bralca ne more pustiti ravnodušnega. Je zelo čuteča, iskreno in razgaljajoče zre v vse, kar človek v svojem vsakdanu raje odrine na stran, da lahko nadaljuje ustaljeno življenje. Glavni medij v tem spodkopavanju resnice, in torej razkrivanja življenja kot takega, postaja telo, ki zavzame v Anjinem pesniškem univerzumu neznanski, skoraj totalen nadpoložaj, postaja orodje dojemanja sebe in drugih, mučnega, skoraj patološkega raziskovanja, pronicljive refleksije ter vir neizmerne bolečine. Zato imeni obeh zbirk ne delujeta kot zgolj metafori, ampak vstop v ta krvaveči, ranljivi in nezaceljeni svet. Na podoben način delujejo zgradba druge zbirke in naslovi pesniških ciklov: Zibka krvi, Žile popkovine, Srčni cikel, Krčne žile in krvni strdki, Mikrocirkulacije, Hladnokrvnost/i, Horror vacui, Infuzije, Pesniška žilica.
Epigraf k delu Horror vacui, ki je citat iz V. Novatina, tako zveni izjemno zgovorno:
Vsaka pesem je naključje in usodna nujnost hkrati.
Pesem je strašljivo odprtje.
Bu! (str. 133)
Naslov zbirke in ene njegovih glavnih pesmi je Žilažili. Ta že v sebi koncentrira ključne smisle, motive in prijeme Anjine poezije – temo in metaforiko telesa (krvi, notranjih organov, življenjskega pogona, ranljivosti) in njegovih želja, besednih in zvočnih iger. Izraz žilažili in vrsta sozvočnih besed, ki se pojavljajo v tekstu, odkrivajo duhovit niz pomenov, zdi se, da bi se ga dalo nadaljevati v nedogled: žila, ožilje, laži, liže, želi, srž življenja …
ŽILAŽILI
govori
žila žilo
veže
in želi
žila žili
laže
ljubi
laže
ljubi
liže
rane žila
drugi žili
ne more ubežat
se pretaka
sta spojeni žili
po naključju
z žilo žila govori
liže rane
laže da je ne boli
žile križi
in težave
in sladke
pomarančice
liži liži
kri
križišče žil
laži in želj
napeti in krvavi udi
v drug prekrvavljen organ
življenje žile
srž življenja
srž telesa
njen cilj
priti do srca
sladke hruške
srce motor
olje kri
žilna cesta
zapletena
in zavita
je povsod
krvavi pot
žila kri drži
stiska in duši
pusti da teče
kri
beži beži
po žili
žila žili jo podaja
kot štafeto
kri
beži beži
v živce mišice organe
edina želja
kri
v naslednjo žilo
ne na tla v zemljo
kri. <…> (str. 8–9)
Ustvari se občutek, kot da bi pesnica uprizarjala življenjski tok z njegovim hitečim, čarajočim ritmom. Tema povezanosti vsega z vsem ima zato poseben pomen. Na koncu pesmi se pojavlja drugi značilen pol v Anjinem univerzumu – »gola Resnica«: »kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / Resnico« (str. 11). Prav to razgaljajoče prikazovanje stvari, izpostavljanje ne prav prijetne resnice, nad katero se vsi zgražajo in od nje odvračajo pogled (Legenda, str. 128), je skriti, a prav zavestni moto njenega ustvarjanja.
Motiv povezanosti (odvisnosti, ujetosti) enega z drugim, vseh z vsemi in vsega z vsem rojeva zanimive in žive slike, med katerimi so »ketna« (Kdo ma koga, str. 12), »členek«: »Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton« (Baba, str. 13); pa tudi eden najljubših Anjinih prijemov – novotvorbe, sicer neologizem »twogether« v pesmi Akt. Tako slovenska posebnost – dvojina – dobi novo, zagonetno obliko v drugem jeziku:
<…>
TWOGETHER
beseda
se rodi
v odnosu.
TO
GET
HER (Akt, str. 71)
Telo in njegove funkcije tudi v temi povezanosti pridejo v ospredje in naredijo močan vtis, na primer v pesmih pretočna kapilara in Izhod.
človek kri
se steka iz telesa
v telesa teles (pretočna kapilara, str. 105)
IZHOD
išče
izhodišče
vse se vedno
z/vrne
samo vase
v srce
ali
v izdih
vdiha
to je zdaj vprašanje <…> (str. 152)
Glavna preokupacija in TEMA (ki bi jo lahko označili kar z začetnicami) Anjinega ustvarjanja je nedvomno TELO (tudi z začetnicami). Gotovo je težko spregledati, da je pesnica poklicna igralka, telo je inštrument njenega profesionalnega delovanja. Kakor se na odru Anja s svojim krhkim in drobnim telesom popolnoma preda umetniškemu procesu, tako je tudi v poeziji. Mogoče še na bolj intimen, neposreden način, brez sramu, telo pri njej izkazuje svojo moč in slabosti, vso svojo izpostavljenost, omejenost in tudi smrtnost. Telo je predvsem žensko telo, ki mu pesnica dodeli svojo absolutno žensko subjektnost in nas ponovno opominja, da je osebno tudi politično (Moja bolezen, str. 31).
Telo v njenih pesmih dobi veliko anatomskih podrobnosti, ki nas po tej plati celo spominjajo na slike Fride Kahlo. Mehiško slikarko pesnica omenja med umetniki, ki so najbolj vplivali nanjo kot ustvarjalko. Pri tem je fiziološkosti v Anjinih tekstih po večini odvzet spolni značaj. Seksualnost sicer predstavlja obsežen del njenega pesniškega opusa, a najbolj pronicljive in zbadajoče slike telesa se pojavljajo takrat, ko avtorica govori o bolnem telesu – prav takrat dobimo skoraj medicinsko, rentgensko, a hkrati kričečo, samoironično, samoodtujeno protagonistkino podobo. Te pesmi so predstavljene na začetku zbornika v ciklusu Zibka krvi, kjer spopad z anoreksijo deluje kot boj s samo sabo in svojim telesom, z nečim, kar je neodmakljiv del sebe in izgleda kot vnaprej izgubljen:
Kako ravnati z rano,
ki ne neha krvaveti,
sestro moja. (Anoreksija, str. 23)
V pesmi Slovo dobi vsa protislovnost te bolezni hudomušne, a hkrati grozeče dimenzije, ki se nalagajo na ljubezensko temo.
<…>
V zdravilišče,
v rehab
si se prišla
izbubit,
iz lupine
ven
izbrskat,
iztelesit
in poiskat
svojo pravo kožo.
Izrojena prihajaš
končno se rodit.
In si srečala modela,
modrooki slepi angel,
slepec, ki je vodil slepko,
ki ti dal je
kos srca,
koš poljubčkov,
čestitke in pozdrave
anoreksični prasici,
lepotici in dojenčku,
hčeri, sestri, soigralki,
bivši punci,
iztrošeni,
samomorilni,
vneti in zadeti,
vsakršni, nikakršni,
slepec, ki je kričal zate:
Vrnite ji organe!
Vrnite mokro pičko!
Vrnite smeh,
predrznosti,
trojane!
K-va? <…> (str. 36–37)
Telo je krhko in veliko stvari ne bi preneslo, čeprav sicer prenese ogromno. Telo v Anjini poeziji nas s tem zavaja, ker je predvsem sprejemnik mentalnega trpljenja, simptom duševne muke – muke, ki se z vso svojo močjo spravi na ta krvaveč fiziološki stroj.
<…> Ranljiva na vsakem
kvadratnem milimetru,
vendar čutim. <…> (Baba, str. 14)
Priljubljen prijem sproščanja napetosti – spoj med tragičnim in komičnim, sicer humornim samoponiževanjem, ustvari lucidni učinek in odraža dvojnost življenja kot takega.
<…> Tvoja vranica,
trebušna slinavka,
jetra in želodec,
kosti, možgani,
kapilare bi popokali.
Telo ne bi preneslo.
Slovesa niso za ljudi,
ki so del slovesa
od bolezni.
<…>
Delo vsaka noč,
ko na pol bediš, da prežiš nad prsti,
ki bi lastnemu telesu izpraskali oči
pa kožo dol s skeleta.
Vse srbi, vse skrbi.
Mamo, fotra, brate. <…> (str. 34–35)
Telo se žrtvuje, telo se kaznuje, telo je zatirano, telo je posiljeno, telo se stara, razpada, telo eksplodira, telo je odtujeno (zato ker »tuja rana ne boli« (brihtna kapilara, str. 108)), ampak je tudi ljubljeno. Telo je mašina, je utež, je tesno telo, je bojišče. Protagonistka »bruha telesa«, rada bi se osvobodila od telesa, tako da ga sploh ne bi imela. Na ta način je ne bi oviralo, ampak to pomeni smrt. Nekje med temi eksistenčnimi mejami se rodijo nočne more, ki lahko med drugim na paradoksen način prinesejo »razsvetljenje, ki ga ne razumemo« (Ekstazi, str. 136).
Izjemen vidik tema bolnega, anoreksičnega telesa zagleda v motivu hrane in posebej lakote, metaforično uprizoritev dobijo prebavni procesi: »moj želodec / je kot morje / po katerem sva priplula / na ta otok brez otrok« (Moj skelet si, str. 78). V cvetoči kapilari se želodec znajde v središču nemirnega in razbolelega telesa/duše:
srbi jo koža
skrbi jo njen želodec
cvetje iz ranic (cvetoča kapilara, str. 107)
Posebno izrazit primer, kjer čuvanje, gojenje teme lakote dobi svoj praktično ljubeč, skrbno premišljen višek, je pesem Povsod, ki je tudi grafična pesem, saj ima nenavadno vizualno obliko. Na dveh straneh se ponavlja beseda lakota in pušča praznine, ki oblikujejo tri velike črke L. Na eno od njih je z lepilnim trakom z vzorcem modrih rož z zelenimi listi pritrjena barvna slikica junakinje popularne risanke – Lise Simpson, ki s prsti ravno tako kaže črko L. Na mestu, kjer naj bi se pojavila črka L, pa kot napaka v programu, kot vrsta zatipkov spregovori nezavedno:
<…> lakota lakota lakota la do re mi fa so lakota sem lakota prevzeta od lepote vzeta od hudiča preveč za ščitena lepota ščit pred svetom lakota lepota lakota slepota lakota povsod ne deklica ne ženska to je ni telo to je lakota pa dve nogi ki sta lakota to je krik infratankega ki je lačno to je čudo vita/-ae lakota lakota la lakota lakota la lakota brez dlakota polako ta lakota lakota lakota lakota lakota lakota lakota lakota lakota lakota lakota lakota loveable loser lakota <…> (Povsod, str. 25)
»La lakota« kot lalangue v filozofiji Jacquesa Lacana mogoče v Anjini poeziji dobi psihoanalitične dimenzije in postane koncept. Zvočna in besedna igra z besedo lakota nedvomno merita na vse skrite smisle in vzroke, ki se prebijajo na površje in močno pulzirajo. Zahvaljujoč Lacanu tudi vemo, da je »nezavedno strukturirano kot govorica«. Že prej je Freud v ospredje podal ta aspekt nezavednega preko vica (v knjigi Vic in njegov odnos do nezavednega, 1905), ki je s slednjim povezan preko besednih iger, zgostitev in premestitev, torej vsega tistega, kar je Lacan imenoval lalangue. Pesem Anje Novak, zavedno ali ne, ilustrira ta kompleksen in razburljiv mehanizem.
Na protisloven način protagonistka Anjine poezije na trenutke postaja celo objekt lakote, dobi značilnosti hrane, postaja hrana zase ali za druge, v neposrednem ali prenesenem pomenu, z grozeče resnim ali ironičnim podtonom.
<…>
Anjuta
izgorela
shirana
in bolna.
Popacale so jo
barabice zlorabice,
trmica, norost,
ambicije, mladost.
In zdaj ima prepoved
filmov,
knjig,
sanj,
idej,
okroglih miz
in galerij,
bognedaj
teatra.
Anjuta
mora svirat kurcu,
to je edina pesem,
ki jo sme igrat.
A kurca ni.
Anjuta leži
v postelji
in se skuša
kot sardela v konzervi
čim manj premikat.
Anjuta pridna. (Igralka, str. 29–30)
Dejansko humorni prizori se izmenjujejo s temačno platjo teme lakote, namernega zavračanja prehranjevanja.
Veliki črni pes
sledi moji lakoti.
Ko laja, odmev
požira moje kosti.
Za vajo si režem
meso dva centimetra
globoko in spodaj
mi raste še ena koža.
Moja koža ni trda,
moja koža je dvojna.
Vadim umiranje,
da bi ga lažje prenesla. (Skoz gozd, str. 28)
Obsesija s telesom se vsekakor nadaljuje v ljubezenskih pesmih in prikazuje še dodatno paleto pomenov. LJUBEZEN je sicer ta tema v Anjini poeziji, ki ji navdihne najbolj plodno ustvarjenje, porodi svoj pesniški univerzum in nedvomno najbolj vznesene slike. V Žilažili sta temu posvečena centralni Srčni cikel: Aritmije in defibrilacije ter Krčne žile in krvni strdki.
Ljubezen protagonistke, njen čustven in čuten svet so tako intenzivni in razsežni, da osvojijo dimenzije naravnih elementov in pojavov ter se tako prikažejo kot reke, oceani, snežne burje in sonce.
Bila sem kot skala,
ki jo morje, ki je val,
bije brez prestanka.
Bila sem bolna.
Bila sem kot gladina jezera,
v katero se nihče več ne pogleda.
Bila sem bolna.
Kakor zemlja vodo
sem pila čas, ki je mineval.
Potrpežljivo.
Dnevi so se odpirali
kot sveže rane.
Čas je zdravil.
Bila sem bolna.
Ljubi me je negoval.
Me hranil kot pravkar
rojeno z objemi in
makaroni.
Listu vidim rebra
in zatipam svoja.
Počasi izginjajo
v meso.
On je prvi val,
ki me je ponesel. (Cuz she made images that intelect would never make, str. 61)
Ljubezen se predstavi z različnimi fazami odnosov med ljubimcema – od trenutkov zaljubljenosti, sreče v dvoje, fizične in mentalne bližine, skupnih doživetij, krajev, ki so s tem povezani, do bolečine zapustitve in (ne)sprejetja osame. Ljubezenski odnos izpostavi vprašanja mladosti, privlačnega telesa, želje po pozornosti, pomembne preizkušnje s časom in staranjem. Čustva protagonistke so tako močna, da ljubljen človek postane del nje, kar v Anjinem pesniškem univerzumu pomeni del organizma, osrčja človeške biti.
<…>
ljubi
ljubi v mojem
kostnem mozgu si.
<…>
moj skelet
gre na izlet
ljubi ljubi
puščaš me
na tleh ležat
praviš moraš
me izdat. <…> (Moj skelet si, str. 76, 78)
Pesnica raziskuje tudi naravo poželenja in spolnega užitka. Erotičnost, telesnost pesniških besedil ima tako prekrit, a tudi neposreden seksualen značaj. V ljubezenskem ciklu spolnost pomeni predvsem največjo bližino:
Ljubimte.
Tu poleg sebe.
Folk pa bere to pesem
in ne verjame, da res
ležiš
v tem trenutku
gol tu poleg mene.
Da me res držiš
z eno rokico
za joško, spiš
in jaz pišem
oblečena le
v samo sebe.
Ljubimte
in jaz berem.
Oblečena le
v tvojo dlan
in skoz obleko
kuka moj nipelj. (Jutro, str. 64)
Angleška beseda nipelj spominja na pesem gvajansko-angleške pesnice Grace Nichols (roj. 1950), ki jo Anja Novak občuduje.
Stars are the nipples
of angels
pressed against the face
of heaven. (On Stars)
Prsne bradavice v kontekstu teh dveh pesmi delujejo kot simbol absolutne nežnosti in ljubkosti, znamenje notranjega miru in sreče. Drugi protipol je spolno poželenje, neukrotljiva želja predvsem ženske, ki postaja narava sama, njen orgazem pa je tako močen kot smrt. Pesnica pomenljivo daje kot epigraf k ciklu Krčne žile in krvni strdki stavek iz feminističnega eseja Hélène Cixous Smeh Meduze (1975): »Moški so iz Meduze naredili pošast, ker so se bali ženske sle in besa« (str. 89).
V pesmi Meduza pesnica nariše svojo podobo ženske in njenega vesoljskega poželenja.
jo boš še hotu ko pride
jo boš umil in obleku
ko se vrne divjača
iz luknje morja
iz grehov in pene
z ognjem bo šla
v jeben iglu
stolp iz ledu
a jo res hočeš
takšno drugačno
kot je ne maraš
lepljivi lasje
tuji dotiki
svobodno telo
mlade bele noči
prsi na koki
oko za oko
poljub za poljub
fantazma orgazma
usta in kače
fante in punce
jo hočeš pretepst
in ji pol lizat rane
<…>
ajo boš ajo boš
tako kot jo zmeri
da ji pride na ful.
Dej me do konca.
Dej me res tko da bom
ko se vrnem dej me
res tko da umrem. (Meduza, str. 92–93)
Erotična lirika Anje Novak ne obide teme spolnega nasilja in zlorabe, teme ženske – objekta za užitek drugega, njeno telo je s tem omrtvičeno in postaja hrana za moškega.
KUPUJE PLAŠČE
v spletnih trgovinah
ampak je noben
ne more skrit
bolje kot bolečina
jo objame
skrije pred
samo bolečino
se zaščiti
z bolečino.
<…>
Zato
bo zate skrpala
telo popolno
telo obstransko
svojega telesa
da boš lahko
užival v njeni
njam
dobri
pohani
zaklani
piški
njam.
Mrtve/ga
nič ne boli. (Kupuje plašče, str. 74)
Rešuje življenje vsakemu človeku je pa bližina, »namesto strahu«.
<…>
Lahko prideš,
pojedla bova kuki
in samo tiščala
goli telesi skupaj.
Ne boš imel otrok
z menoj
in jaz ne bom
s teboj dobila
srčnih krvavitev
ali menstruacije. (Ocufana žlička, str. 86)
Naj omenim še druge pomembne teme Anjine lirike, med katerimi so družina, delo, sanje in strah. Cikel Žile popkovine vsebuje pesmi, ki so posvečene babici, dedku, mami, očetu in so neskončno ljubeče ter srce parajoče. Delo pesnica prikaže preko motivov delovnega mesta, občudovanja mrtvega dela, težkega vzpenjanja v hrib, trženja možganov, nasilnih kolegov – vse to skozi družbeno prizmo in večinoma v ironičnem registru.
Podnevi sem čistilka,
Ponoči pa igram Othella.
Samo šlape preobujem. (Tiha mala muzika igra, str. 135)
Formalna, jezikovna plat Anjine poezije se predstavlja kot nekaj dejansko kompleksnega, premišljenega in izdelanega, ohranja sproščen in spontan značaj besednih in zvočnih iger, prostor za neskončno raziskovanje skritih, nepričakovanih in neočitnih pomenov na prvi pogled. Grafični zapisi besed (včasih brez presledkov ali z dodanimi presledki, v pogovorni obliki), vrstic pripomorejo k temu plastičnemu, živemu, inteligentnemu in prekipevajočemu ustvarjalnemu procesu, ki deluje neustavljivo in neizčrpno. V eni od pesmi Anja poda dobro definicijo tega sicer življenjskega procesa: »smo samim sebi tipalka« (Samo mora, str. 137). In zato ker »besede ne odtehtajo teže te ljubezni« (Bemti boga pesem, str. 80), »dotik je vpoklican tam, kjer besedi spodleti« (Objemi me, str. 150). Prav besedne igre, aforističnost, filozofskost Anjinih tekstov, njihovi pomenljivi spodrsljaji in zatiki kot vsaka prava poezija utelesijo ta unikaten dotik, ki razkrije dodatne čutne in čustvene dimenzije, »spomin brez jezika«, ki je zapisan v krvi … Lahko rečemo, da kot vsaka prava literatura Anjine pesmi podajajo predogled življenja, ki ga življenje sámo ni sposobno uresničiti na tako prodoren in hkrati tolažljiv način. Raziskovanje življenja pa ni nič drugega, kot raziskovanje resnice, o kateri Anja na koncu svoje knjige z rdečim svinčnikom pripiše citat iz O. Wilda: »Resnica je redkokdaj čista in nikdar preprosta« (str. 162). Življenje in resnica sta torej predmeta Anjinega pesniškega spoznanja, med drugim tudi preko njenega »female gaze«, umetniški sredstvi pa nista nič drugega kot telo in jezik. Zadnja pesem v zbirki Žilažili Z nobeno pesmijo v sebi koncentrira te ključne smisle.
Z NOBENO PESMIJO
se ne morem
izpisat
iz tega življenja.
z nobenim delom
se ne morem
izdelat
iz te bolečine. (str. 159)
Aleksandra Krasovec, Narbonne
Edited by: Boštjan Božič, University of Ljubljana and Alenka Klemenc, Ljubljana