ČLOVEK
Ta krik, ta krik, ukazujoč tišini naj umolkne,
je v meni sprožil tektonski premik. Izzval je
kri, da se je vzvalovila v cunami in mi
pljusknila v srce. Zdaj me ta zlati rez po
odreti koži tako neznansko mami in oči mi
ledenijo v nekaj motnega. Zjutraj bo na
postelji ostala le še zgodnja slana in
stopinja mojega telesa. Kaos me je zbodel
in gnev zabodel, ko sem se umirjeno
sprehajala po cesti svojega neba. Bojim se
vsakršnega slovesa in alergijska reakcija se
sproži ob dotiku srca z napačno besedo.
Odhajam. Globlje vase. V to črno luknjo
vsemirja. Malodušnost ali termodinamična
količina, ki nastane iz nič pri ireverzibilnih
spremembah in se ne da uničiti, se zrcali v
soju dolgčasa in prepičiti bi morala ta žulj,
ki nastal je na že tolikokrat podoživljenem
spominu ‒ boli! Ko je prepih v dnevu, ko se
pore, izločajoče sanje v realnost, zamašijo.
Ko zavore popustijo in trčiš ob skalo stoletja
‒ v starikavo podobo sebe in v razbrazdano,
zarjavelo sliko tega, kar bil si nekoč: meso
in kri ‒ razvpiti homo sapiens. Zdaj pa
pobiraš črepinje svoje biti in gledaš, kako
razpadaš in se razkrajaš na milijone večnih
galaksij. Lepo je biti človek.
Vinsent Vilčnik, University of Ljubljana
Edited by: Polonca Pirnat, University of Ljubljana and Aleksandra Krasovec, Institute of Slavic Studies of the Russian Academy of Sciences