ČLOVEK

Ta krik, ta krik, ukazujoč tišini naj umolkne,

je v meni sprožil tektonski premik. Izzval je

kri, da se je vzvalovila v cunami in mi

pljusknila v srce. Zdaj me ta zlati rez po

odreti koži tako neznansko mami in oči mi

ledenijo v nekaj motnega. Zjutraj bo na

postelji ostala le še zgodnja slana in

stopinja mojega telesa. Kaos me je zbodel

in gnev zabodel, ko sem se umirjeno

sprehajala po cesti svojega neba. Bojim se

vsakršnega slovesa in alergijska reakcija se

sproži ob dotiku srca z napačno besedo.

Odhajam. Globlje vase. V to črno luknjo

vsemirja. Malodušnost ali termodinamična

količina, ki nastane iz nič pri ireverzibilnih

spremembah in se ne da uničiti, se zrcali v

soju dolgčasa in prepičiti bi morala ta žulj,

ki nastal je na že tolikokrat podoživljenem

spominu ‒ boli! Ko je prepih v dnevu, ko se

pore, izločajoče sanje v realnost, zamašijo.

Ko zavore popustijo in trčiš ob skalo stoletja

‒ v starikavo podobo sebe in v razbrazdano,

zarjavelo sliko tega, kar bil si nekoč: meso

in kri ‒ razvpiti homo sapiens. Zdaj pa

pobiraš črepinje svoje biti in gledaš, kako

razpadaš in se razkrajaš na milijone večnih

galaksij. Lepo je biti človek.

 

Vinsent Vilčnik, University of Ljubljana

Edited by: Polonca Pirnat, University of Ljubljana and Aleksandra Krasovec, Institute of Slavic Studies of the Russian Academy of Sciences

 

 

 

Schreiben Sie einen Kommentar

Ihre E-Mail-Adresse wird nicht veröffentlicht. Erforderliche Felder sind mit * markiert