VROČE GORI

 

Grad in obzidje,

pravzaprav samostan,

zavetišče, zapor.

Pravzaprav žica in trta vina,

spletena kot kite na njeni glavi.

Zaprta pri nunah,

da jo prevzgojijo.

 

Vsako noč ob mesečni luni,

pobegne v srebrno

skoz špranjo obzidja.

Bel medved, ki straži

v tišini, že spi.

In ona leti, leti,

poljublja se

zunaj

v nunski obleki.

 

Včasih jo vidi učitelj

črne magije in za

njegovo molčečnost

pred ravnateljem šole,

ki je ženska prasica,

plača z mesom telesa

mladih stegen in rok,

prodaja svoj jezik in

dušo hudiču.

Njen sošolec je

mlad Harry Potter,

a ni zaljubljena vanj.

Ljubi Urbana.

Svetlolasega fanta,

s katerim jesta

oranžkaste buče pod luno in

jih čarata v zlate kočije,

da se Pepelka

hitreje vrača v ječo.

 

A ječa je zunaj.

V katero je vpeta.

Ječa ljubezen.

 

Ravnatelj, prasica

taglavna, montira

varnostne kamere,

vidi deklino in pošlje

po žicah elektriko vanjo

in jo v spazmah

zapre v samico.

Adijo ljubezen,

pa zdrava ostani!

 

A Urban se ne da

zato gre

in greši, greši,

vzame mamila,

skoraj umre

kot poscan narkoman.

Urban se ne da

in gre in greši, greši

šest dni in sedem noči

dokler ni poslan

v samos(a)tan na

rehab odpuščanje

naš

Urban narkoman.

 

Srečata se in

se ne moreta srečat.

Spoli so ločeni,

fantje tu, na drugi

strani graščine dekleta.

Ne smejo množiti

odpadniki viška smeti.

A ona spet pošlje

svoje čvrsto telo

profesorju črnemu magu,

da tokrat namesto

molčečnosti zanju

čas zaustavi.

 

Urban jo počaka pred

vrati hudiča,

da vrne se ven

s trebuhom kjer tečeta

sperma in kri in

z naročjem časa,

ki zanju molči.

 

(S)tečeta po prečnem

prerezu gradiča do

spalnice mehke

in postelje bele,

kjer bi končno

nedolžnost in

strupi strasti se

v čase mešat začeli.

Od veselja on

skače na fedrih

madraca do strehe,

ona ga gleda,

ne more verjet.

Boji se ga vzet.

 

Ga vzet, ga verjet, ga objet.

 

Zakaj se ne bi raje ubila.

 

Staršem napišeta pismo,

naj pridejo z njima na

črno poroko in pika.

Rehabilitirana nuna in

blond narkoman.

Še podpis in pečat.

Podpišeta se pod

svoja življenja,

potegneta črto

pod svoje smrti

in mednju ter

njuno rodbino.

Ušla sta plemenu,

ker je pleme

zbežalo od njiju.

 

V bazene krvi

se spreminja zdaj soba,

v moreče rdeče cvetlice.

Pozabila sta čas

ponastavit, zato

vsi

še kar spijo.

Le bel medved se

tiho prebuja

in ker ga tri dni

nihče ne nahrani,

se v mukah odžeja

v luži krvi,

se hrani z

najstniškim mesom,

obliže, pohrusta,

prebavi, izdavi te

močne, še zdrave kosti.

Ko se mu rigne,

se iz njega zasliši

majceni glas,

en tihi urok,

naj razklene se čas.

Naenkrat začnejo

odpadati urniki s sten,

omet in obzidje.

Odpadajo ostra načela

in učitelju črni lasje,

pa križi in bela magija.

Steka se reka otrok

iz soban,

svoboda jih vabi v ječo

prek grozdja in trte.

Ravnatelj prasica kriči,

išče zdaj krivca, išče krvi.

Kam sta izginila!

Išče stičišče prgišča krvi.

 

So našli le pismo,

medveda in belo postelj,

a rjuhe brez sperme.

Teles njunih ni.

Kam sta izginila!

Teles njunih ni.

 

Od takrat ju poznamo

kot breztelesna

duhova strasti

in ta strast nas straši,

ko pomislimo grad,

ruševine, trto in

lakoto žejno

samostanskih zveri.

Strast nas straši,

ko se strast ne teši.

Strast ne straši,

če je ne mislim.

Strast naj živi.

Brez predsodkov,

nadzora in vzgoje

in iger moči.

Duhova strasti.

A v resnici ju ni.

V trebuhu medveda

postaneš obed

za gurmane.

Kalorij za dan,

dva ali tri.

To je vse.

Le na pismu je

kaplja krvi.

Majhna micena

kaplja krvi.

Ki se nikdar

ne shladi.

Vroče gori.

https://ranerane.si/vroce-gori/

Anja Novak, Ljubljana

Eited by Aleksandra Krasovec, Institute of Slavic Studies of the Russian Academy of Sciences and Boštjan Božič, University of Ljubljana

 

Schreiben Sie einen Kommentar

Ihre E-Mail-Adresse wird nicht veröffentlicht. Erforderliche Felder sind mit * markiert