VROČE GORI
Grad in obzidje,
pravzaprav samostan,
zavetišče, zapor.
Pravzaprav žica in trta vina,
spletena kot kite na njeni glavi.
Zaprta pri nunah,
da jo prevzgojijo.
Vsako noč ob mesečni luni,
pobegne v srebrno
skoz špranjo obzidja.
Bel medved, ki straži
v tišini, že spi.
In ona leti, leti,
poljublja se
zunaj
v nunski obleki.
Včasih jo vidi učitelj
črne magije in za
njegovo molčečnost
pred ravnateljem šole,
ki je ženska prasica,
plača z mesom telesa
mladih stegen in rok,
prodaja svoj jezik in
dušo hudiču.
Njen sošolec je
mlad Harry Potter,
a ni zaljubljena vanj.
Ljubi Urbana.
Svetlolasega fanta,
s katerim jesta
oranžkaste buče pod luno in
jih čarata v zlate kočije,
da se Pepelka
hitreje vrača v ječo.
A ječa je zunaj.
V katero je vpeta.
Ječa ljubezen.
Ravnatelj, prasica
taglavna, montira
varnostne kamere,
vidi deklino in pošlje
po žicah elektriko vanjo
in jo v spazmah
zapre v samico.
Adijo ljubezen,
pa zdrava ostani!
A Urban se ne da
zato gre
in greši, greši,
vzame mamila,
skoraj umre
kot poscan narkoman.
Urban se ne da
in gre in greši, greši
šest dni in sedem noči
dokler ni poslan
v samos(a)tan na
rehab odpuščanje
naš
Urban narkoman.
Srečata se in
se ne moreta srečat.
Spoli so ločeni,
fantje tu, na drugi
strani graščine dekleta.
Ne smejo množiti
odpadniki viška smeti.
A ona spet pošlje
svoje čvrsto telo
profesorju črnemu magu,
da tokrat namesto
molčečnosti zanju
čas zaustavi.
Urban jo počaka pred
vrati hudiča,
da vrne se ven
s trebuhom kjer tečeta
sperma in kri in
z naročjem časa,
ki zanju molči.
(S)tečeta po prečnem
prerezu gradiča do
spalnice mehke
in postelje bele,
kjer bi končno
nedolžnost in
strupi strasti se
v čase mešat začeli.
Od veselja on
skače na fedrih
madraca do strehe,
ona ga gleda,
ne more verjet.
Boji se ga vzet.
Ga vzet, ga verjet, ga objet.
Zakaj se ne bi raje ubila.
Staršem napišeta pismo,
naj pridejo z njima na
črno poroko in pika.
Rehabilitirana nuna in
blond narkoman.
Še podpis in pečat.
Podpišeta se pod
svoja življenja,
potegneta črto
pod svoje smrti
in mednju ter
njuno rodbino.
Ušla sta plemenu,
ker je pleme
zbežalo od njiju.
V bazene krvi
se spreminja zdaj soba,
v moreče rdeče cvetlice.
Pozabila sta čas
ponastavit, zato
vsi
še kar spijo.
Le bel medved se
tiho prebuja
in ker ga tri dni
nihče ne nahrani,
se v mukah odžeja
v luži krvi,
se hrani z
najstniškim mesom,
obliže, pohrusta,
prebavi, izdavi te
močne, še zdrave kosti.
Ko se mu rigne,
se iz njega zasliši
majceni glas,
en tihi urok,
naj razklene se čas.
Naenkrat začnejo
odpadati urniki s sten,
omet in obzidje.
Odpadajo ostra načela
in učitelju črni lasje,
pa križi in bela magija.
Steka se reka otrok
iz soban,
svoboda jih vabi v ječo
prek grozdja in trte.
Ravnatelj prasica kriči,
išče zdaj krivca, išče krvi.
Kam sta izginila!
Išče stičišče prgišča krvi.
So našli le pismo,
medveda in belo postelj,
a rjuhe brez sperme.
Teles njunih ni.
Kam sta izginila!
Teles njunih ni.
Od takrat ju poznamo
kot breztelesna
duhova strasti
in ta strast nas straši,
ko pomislimo grad,
ruševine, trto in
lakoto žejno
samostanskih zveri.
Strast nas straši,
ko se strast ne teši.
Strast ne straši,
če je ne mislim.
Strast naj živi.
Brez predsodkov,
nadzora in vzgoje
in iger moči.
Duhova strasti.
A v resnici ju ni.
V trebuhu medveda
postaneš obed
za gurmane.
Kalorij za dan,
dva ali tri.
To je vse.
Le na pismu je
kaplja krvi.
Majhna micena
kaplja krvi.
Ki se nikdar
ne shladi.
Vroče gori.
Anja Novak, Ljubljana
Eited by Aleksandra Krasovec, Institute of Slavic Studies of the Russian Academy of Sciences and Boštjan Božič, University of Ljubljana