ČLOVEK je vse kar me zanima. Njegove perutnice s katerimi se zatika ob ograje, ko hodi med mejami in njegovi kriki, ko si raztrga podplate na žebljih in Kristusovih ranah. Ven pa pride čisto en drug človek. Ni rdeč, prosojen je. Transparenten. Ne skriva se. Ker se ne more skrit. Ker je že skrit. Tak človek me zanima. RANE raztrgat razrezat prodret vstopit srečat srce potipat si kri razlit svobodit trne izvlečt zdravit šivat počivat lizat si rane menjat organe klit novo življenje iz rane rojena v rano sprejeta krasta, zaznamek na površini pričat nesluteno nepredvlidjivo v globini ranit nasilje ljubezen zgodbo odpret in nahranit s pesmijo usta zapret blebetanju opasna bit z brazgotino opasana bit z zgodovino. Rana rana zlata rana. Do poroke bo pa že mim. ROBIT HUD Naučil si me vsega kar me je zgradilo v človeka, ki te ljubi. Najprej semte dolgo brala in masturbirala na tvoje besede, potem na tvoj glas na radiu. Penetriral si vame in izumila sva lastno frekvenco, ki je bila daleč pred prvim hrapavim poljubom. Suha usta od nervoze. Moje rokice v tvojem gozdnatem mednožju. Odprl si mojo maternico, da je krvavela od plodnosti, in modri ptički so leteli iz moje pičke. Nihče ne bo nikoli razumel kaj si mi dal in ti ne boš nikoli razumel, kaj si si dal. Ljubim. Najine korespondence, polne šekspirjevih citatov. Najino razjokano posteljnino. Najina jutranja kracanja po papirju. Ponoči, ko zajašem tvoje stegno inse stopim ko puter, me obiščejo nadzemeljska bitja inse igrajo z mojimi sanjami inti se igraš z mojo zavestjo. Odjezdila bi steboj po lešnike v tisto veliko knjigo od Junga. Bila sem zraven. Ko se nisi zavedal kjesi in simi hotel naredit otroka insi bežal pred najinimi morilci in si kričal moje ime in si petkrat onesvestil svoje telo, ko so te policisti davili, ker te zdravniki niso mogli, in sem te našla v prevezani pižami z razmesarjenimi zapestji od lisic naslednji dan in sem bruhala od skrbi in sem te poljubljala pred starši in zdravniki insi me močil in te je bilo sram insi mi obljubil, da ne boš nikoli več kadil in sem ti verjela in ko nisem mogla brez in sem hodila spat v tvoje stanovanje z roko v hlačkah, ko si bil zaprt v belo in ko sem vedela, da bodo izrabili tvojo šibkost, tvoj u trip agresije in sem potiho jokala, ko so jo, in ko sem preklinjala te neobčutljive umetnike sleš pesnike, te kao senzibilne duše bivše prijatelje s smislom za podlost in ko sem te krepila in ko sem se črpala in ko sem in ko sem in kosem šla na kose insi me ti sestavljal in ko sva jedla kosila tvojega očeta ob polnoči v postelji in ko sem te samo še bolj ljubila in ko sem zavrgla to sceno hijen, ki prežijo na ranjeno meso in ko sem te objela kot mama in se igrala s teboj kot sestra, ki je nikoli nisi imel, kot brat, ki ti nikoli ni delal družbe ko so te pustili samega pred televizijo in ko si me gledal in ko si mi ploskal in ko si me umival in ko sem si ukradla tvoj vonj in ga nosila k sebi v tvojih srajcah in ko mi bereš in ko me učiš. In ko sem dojela kaj je to zvestoba bit ko se nekomu strga in ko sem steboj objela ves ta svet in ko sem guglala tvoje bivše in bila ljubosumna, če si tudi njih lupčkal po mednožju in jim pogrizel bradavičke in ko sem bila ponosna, da te med ljudmi pogledam kot svojega ljubimca in ti mene in še vedno ne morem verjet, da je to res in ko pomislim nate pa se navlažim in ko me ves čas pogrešaš kot v srednji šoli in ko vem da te od vedno ljubim. Pesnik, ki sem ga čakala, mu pisala, pesnik, ki ne boš nikoli umrl, ker se vpisuješ v ljudi. (Pustila sem, da si se brezpogojno vtisnil vame.) Anja Novak, Ljubljana Eited by Aleksandra Krasovec, Institute of Slavic Studies of the Russian Academy of Sciences and Boštjan Božič, University of Ljubljana
2022-01-30